MiaRaffaello

Vem da me opazuje, čutim kako se njegova oči sprehajajo po mojem telesu in obstanejo na razprtem, globokem dekolteju nebeško modre majčke, ki sem jo oblekla samo zanj. Nenasiten usmeri svoj pogled v moje oči, nežen a hkrati poželjiv pogled, ki razplameni moje telo, da le-to od vzburjenja zadrhti. Počasi se mi približa, nekje na pol poti se obrne okoli sebe in se prepriča, da ni nobene radovedne duše, ki bi stala na poti njegovim željam. Približal se mi je, čutim njegovo vse hitrejše dihanje in vonjam njegov parfum, ki mi je tako všeč...Zazre se mi globoko v oči in tisti prodirljiv pogled, ki ti da občutek, da vidi v dušo in seže do  srca, me prepriča da se mu predam. Predam se njegovim objemom, pustim da me njegove močne in hkrati tako nežne roke božajo, da mi dajo občutek varnosti in ljubezni. Prepustim se popolnemu plesu, ki ga plešejo najine ustnice, v mraku pod tisočimi zvezdami, tam na parkirišču v zavetju najine ljubezni, daleč od oči ljudi in obsojanja. Vem, da ni prav kar po

Novo leto - nov začetek?  Kako klišejsko zveni tole...obrabljena fraza za nekoga, ki za svojo odločitev ali morebiti več le-teh, potrebuje nekaj oprijemljivega, datumske številke, ki ga bodo spomnile,da je mogoče pa zdaj čas, da nekaj spremeni. Tudi sama sem v otroštvu prevzela tako razmišljanje. Pa ne, da bi mi ga vcepili v glavo. Ampak če to kot majhno bitje, ki še ne ve kam natanko spada in nima svojega razmišljanja, nenehno poslušaš se ti vsidra v misli in ostane v glavi.  Nenehno slišim...Novo leto, nov začetek, nove spremembe.  Zdi se mi kot, da se Novo leto izkorišča...da je postalo le še povod za neka (nova) dejanja posameznika.  Sprejeti odločitve, ki niso vedno tisto kar si želiš, ampak so v tvoje ali tuje dobro je težko. Odreči se nekomu ali nečemu kar ti je všeč ni lahko in potrebno je veliko poguma in odločnosti, da to storiš. Tu se pokaže tvoja volja in tvoj karakter, odločnost in pripravljenost, da postaneš boljši. Spremembe so vedno dobrodošle, če jih le

Veste tisti občutek ko želite opisati, iztisniti občutke in čustva iz sebe pa preprosto ne najdete pravih oz. dovolj dobrih besed, da bi ta čustva dejansko najbolj pristno opisali? Ko v glavi nekakšni mali bojevniki, ki jih mi imenujemo misli, bijejo bitko za prevlado? Vem, da se je že marsikdo, skorajda ni človeka ki se ne bi, znašel na razpotju. Tuhtaš in premlevaš kaj je prav in kaj narobe, kaj je tisto kar smeš in kaj je tisto kar si v resnici želiš. Ali je sploh razlika v tem? Ko takole pišem to objavo, odeta v toplo odejo, medtem ko zunaj pada prvi letošnji sneg, spet, kot že tolikokrat pomislim na njega. Zaprem oči in se vrnem nazaj, v čas, ko stoji ob meni, ko se me dotika, mi ukrade poljub in mi pove kako zelo si me želi. Koža se mi naježi, drhtim, ko čakam, da se mi približa, me tesno objame, kot da me ne bo nikoli več spustil...ko se nežno dotika mojih ustnic in se ta nežnost spremeni v strast. Takrat najine ustnice plešejo nepozaben, perfekten ples .  Ah, ko bi le p

Vsi smo kot otroci gledali risanke in se pretvarjali, da smo superjunaki, ki bomo rešili svet. Ali stiskali pesti, da Tom ne bi ujel Jerrya. Ah, to so bili časi, ko pomena besede PROBLEMI, sploh nismo poznali. Brezskrbno smo užili vse čare življenja. Ko se samo spomnim koliko vragolij smo ušpičili...ampak to bodo za vedno naše male skrivnosti. Potem pa odrasteš v kruti svet, in odkriješ, da ni nič kot se zdi. Dobiš občutek, da so ljudje pozabili kaj pomeni živeti. Se še spomnite prvih metuljčkov v trebuhu? Skritih nagajivih pogledov in nasmeškov? Ko pomislim na prvo ljubezen se zmedem. Nisem prepričana če tisti otroški zaljubljenosti res lahko rečemo ljubezen. In krivico bi naredila zdajšnjemu fantu, če bi rekla, da on ni moja prva ljubezen. Kajti, prav on je tisti ob katerem sem prvič začutila, da LJUBIM . On mi je pokazal kaj pomeni prava resnična ljubezen in dal mi je občutke in čustva, za ketere sem mislila, da jih nisem zmožna občutiti. Šele ko se moraš boriti za nekaj spozn

Ciao. Pa sem se le včakala. Tega, da moja kreativnost porazi mojo lenost in končno naredim to, kar sem si želela že kar nekaj časa. Če bi rekla, da sem si že od malega želela postati bloggerka bi se DEBELO zlagala. Tokom odraščanja nisem našla mesta zase kamor bi lahko izlila svoja čustva in svoja prepričanja. Našla sem ga zdaj, malce prepozno bi rekla moja leta. Ali pač? Za stvari, ki jih rad počneš ni nikoli prepozno. Človek ni nikoli prestar, da bi nehal početi to, kar ima rad.  Sicer pa, moja zgodba o tem kako sem začela pisati (mislim, saj je to šele moja prva objava HAHA pa že mislim da sem bloggerka HAHA) blog sploh ni zanimiva. Kar tako iz dolgčasa se mi je prebudila stara želja zasidrana nekje globoko v meni, in rekla sem si ZAKAJ PA NE? Saj izgubiti nimam kaj. Premišljevala sem o čem bi pisala. Pa sem si rekla, saj nima veze o čem pišeš, samo zanimivo naj bo. Nočem vam težit o zdravem prehranjevanju; o fitness navadah; o učenje, katerega se itak vsi izogibajo; o ljub